Simon Gregorčič 4

DOMOVINI.

O vdova tožna, zapuščena,

Ti mati toliko sirot,

S krvjo, solzami napojena,

Ki bol poznaš le, nič dobrot,

Oj mati vdanega ti sina,

Oj zlata mati - domovina !

Ti krasna si, krasnejše ni,

Kar jih obseva zarja dneva;

Krepostna si, vsa vredna ti,

Da krona venča te kraljeva.

A trnjev le tvoj venec je,

In rod tvoj rod-mučenec je;

Sovražni svet te le prezira,

Prezira te in te zatira !

Kdaj to gorje pač mine ti ?

Kdaj se oko ti vjasni kalno ?

Kdaj slečeš to obleko žalno,

Kdaj solnce zlato sine ti ?

O, da z močjo in srečo, slavo,

Ne, s krono trnjevo, nebo

Ovilo bi ti sveto glavo, -

Kako bi jaz ti pel glasno !

A ker nikdo ne šteje te,

Ker ves svet tepta z nogami,

Jaz ljubim tem srčneje te,

Jaz ljubim tem zvesteje te,

A ljubim te - s solzami !

Oj mati moja domovina,

Ljubezen moja ti edina,

Ti moja skrb in bolečina,

Bog čuvaj dobrotljivi te,

Bog živi te, Bog živi te !