Dobrodušni Tanzan

V obdobju Meidži sta v Tokiju živela dva zelo znana učitelja; bila sta si stako različna, da bolj ni mogoče. Unšo, učitelj v templju Šingon, je bil mož, ki se je pikolovsko držal vsakega Budovega predpisa. Vstajal je pred zoro, hodil počivat ob nastopu noči, ni jedel ničesar po sončnem zahodu, ni pil opojnih pijač. Drugi, Tanzan, je bil profesor filozofije na cesarski univerzi Todai. Ni se držal nobenih predpisov, kajti jedel je, ko se mu je zahotelo jesti, in spal celo podnevi.

Nekega dne je Unšo obiskal Tanzana in ga našel vinjenega. To je bil škandal, kajti niti ena sama kapljica naj se ne bi dotaknila budistovega jezika.

“Hej, prijatelj,” je vzkliknil Tanzan. “Vstopi in popij kozarček z menoj!”

Unšo je bil ogorčen. Toda rekel je z obvladanim glasom:

“Nikoli ne pijem.”

“Človek, ki ne pije, ni človeški,” je rekel Tanzan.

Sedaj je Unšo izgubil potrpljenje: “Ali hočeš reči, da sem nečloveški, ker se ne dotaknem tega, kar je Buda izrecno prepovedal ? Če nisem človek, kaj sem potem ?”

“Buda,” je rekel Tanzan zadovoljno.

Tanzan je umrl prav tako vsakdanje, kot je živel. Zadnji dan svojega življenja je napisal šestdeset razglednic, ki so se vse glasile enako:

Odhajam s tega sveta.

To je moje zadnje obvestilo.

Tanzan, 27 julij 1892

Prosil je prijatelja, da mu kartice odda na pošto, potem je tiho preminil.

Sufi Junaid iz Bagdada pravi: “Dobrodušen uživač je boljši kot slabo razpoložen svetnik.”