Častitljivi duhovnik prizna krivdo

Dvaindevetdesetletnega duhovnika so častili vsi v mestu. Ko se je pojavil na cesti, so se mu ljudje globoko priklanjali, za tako svetega je veljal. Bil je tudi član kluba rotarijcev. Vsakokrat, ko je bilo srečanje kluba, je bil tam, vedno je bil točen in je sedel na svojem priljubljenem mestu v kotu sobe.

Nekega dne je duhovnik izginil. Bilo je, kot da bi se razblinil v zraku, kajti kljub vsemu iskanju niso mogli najti sledi o njem. Ko pa je bilo naslednji mesec srečanje kluba rotarijcev, je kot običajno sedel tam v svojem kotu.

“Toda oče,” so vsi klicali, “kje ste bili ?” “V ječi,” je rekel duhovnik mirno. “V ječi ? Za božjo voljo, saj še muhi ne bi mogli storiti žalega! Kaj se je zgodilo ?” “To je dolga zgodba,” je rekel duhovnik, “toda na kratko povedano se je zgodilo tole: kupil sem si vozovnico, da bi se peljal v mesto in sem na peronu čakal na vlak, ko se je pojavil policaj s čudovito lepim dekletom. Premotrila me je, se je obrnila k policaju in rekla: “On je to storil” In da vam povem po pravici, počutil sem se tako počaščenega, da sem priznal krivdo.”