Gozdna cerkev

Nekoč je bil gozd, v katerem so ptiči peli podnevi in žuželke ponoči. Drevesa so rastla, cvetlice cvetele in vsa živa bitja so se veselila življenja v svobodi.

Vsi, ki so vstopili tja, so bili popeljani v Samoto, ki je domovanje Boga, ki prebiva v tišini narave in njeni lepoti.

Toda prišlo je obdobje nevednosti, ko so postali ljudje zmožni graditi tristo metrov visoka poslopja in v enem mesecu uničiti reke in gozdove in hribe. Gradili so bogoslužne hiše iz lesa gozdnih dreves in iz kamna gozdnih tal. Kupole, vrhovi zvonikov in minareti so moleli v nebo; zrak je bil poln zvonenja zvonov, molitve, pesmi in vzpodbujanja.

Bog nenadoma ni več imel doma.

Bog skriva stvari tako, da nam jih položi pred oči !

Prisluhni! Poslušaj pesem ptiča, veter v drevesih, šumenje oceana; poglej drevo, padajoči list, cvetlico, kot da jo vidiš prvikrat.

Nenadoma se boš dotaknil Resnice, tistega raja iz otroških dni, od katerega nas je izključilo naše vedenje.

Indijski mistik Saraha pravi: "Spoznaj okus te milosti, ki je odsotnost vednosti."