Jezni bik

Nekoč je učitelj molil. K njemu so prišli učenci in rekli: "Gospod, nauči nas moliti." Takole jih je poučil …

Dva moža sta nekega dne hodila po polju, ko sta nenadoma zagledala jeznega bika. Planila sta k najbližji ograji, bik pa jima je bil tik za petami. Kmalu jima je postalo jasno, da jima ne bo uspelo, zato je eden zaklical drugemu: "Konec je! Nič naju ne more rešiti. Moli. Hitro ! "

Drugi je zakričal nazaj: "Nikoli v življenju nisem molil in ne poznam nobene molitve za to priložnost."

"Nič ne de. Bik naju bo kmalu dosegel. Vsaka molitev je dobra."

"Dobro, molil bom edino molitev, ki se je spominjam in jo je oče navadno molil pred jedjo: Gospod, naredi nas resnično hvaležne za vse kar smo prejeli."

Nič ne presega svetosti tistih, ki so se naučili neomejeno sprejemati vse, kar je.

Pri igri s kartami, ki se imenuje življenje, igra človek karto, ki mu je dodeljena, po svojih najboljših sposobnostih.

Tisti, ki vztrajajo, da ne bodo igrali karte, ki jim je bila dana, ampak tisto, ki bi naj jim bila po njihovem mnenju dodeljena, -tisti v življenju odpovedo.

Nihče nas ne vpraša, ali hočemo igrati. Tu ni izbire. Igrati moramo. Vprašanje je samo, kako.